Monika Pocrnjić (SI)

Primer: Preživetveni komplet za multikulturalizem (P.K.M)
2016 – v trajanju
instalacija
(ročno izdelane škatle iz črnega papirja, enostransko zrcalna folija, steklo, polnilo za igrače, Atmel Attiny45, LRD, LED, USB, 555 čip, kondenzator 0.01-0.1 uF, 2 x 4,7 k upor, 1 x 10 k upor, 2 x LRD, 1 x audio output)

P.K.M je sestavljen iz D.I.Y. mobilnih predmetov in eksperimentalnih praks, ki so nastale med raziskovanjem svetlobe kot umetniškega in komunikativnega medija. Komplet je sestavljen iz izdelkov za vsakdanjo rabo in vsebuje set črnih škatel ter odpadno igračo, ki so predelani v tehnično inovativne objekte, ki jih je umetnica izdelala v sodelovanju s strokovnjaki. Objekti omogočajo sodelovanje z obiskovalci ter vzpostavijo situacije alternativnih načinov za opazovanje in manipuliranje z uporabo različnih virov svetlobe (svetilka na telefonu, sonce ...).

Več o projektih
»Resist«
https://cipke.wordpress.com/2014/09/08/upri_se-zvocilo/
Audioholic
http://www.youtube.com/watch?v=xjRwNqy4vso&list=FLl1ya4wslFHb5-2uMlZTzUQ

Wish You Weren't Here
2016
interaktivna site-specific instalacija

Tehnika: interaktivna site-specific instalacija, Ip kamera, računalnik s odprtokodno programsko opremo Processing, Arduino, SplitCam, ONVIF device manager, RTSP, stereo zvočniki, LCD ekran, laser, senzor, elektronika

Avtorji smo, spodbujeni z dogodki v zvezi z migranti, terorističnimi napadi, vsesplošno medijsko zaslepljenostjo ter občo vladavino strahu, ki je večinoma »znotraj prazen, okoli ga pa nič ni«, zasnovali site-specific interaktivno instalacijo z naslovom »Wish You Weren't Here«, ki preizprašuje aktualno temo položaja subjekta znotraj umetno ustvarjenega sveta medijsko napihnjenih informacij, ter fiktivnega občutka varnosti, ki danes obvladujejo območje prepričanj ljudi.
V ta namen smo v prvi vrsti želeli opozoriti na to, da je na občutenje subjekta mogoče vplivati neposredno in mu s pomočjo tehnologije spodbuditi čutila tudi takrat, ko tega niti najmanj ne pričakuje – v varnosti umetniške galerije. Zasnovan je tako, da se opazovalec sprehodi skozi temen, tesen prostor do na posebnem mestu postavljenega monitorja, ki v živo predvaja sliko brezžične kamere, nameščene za hrbtom obiskovalca.
»Teorija razbitih oken« trdi, da prisotnost video nadzora zmanjša strah pred kriminalom, vendar je to le še en primer »varnostnega teatra« oziroma ukrep, ki vpliva zgolj na povečan občutek varnosti, varnosti same pa v resnici ne izboljšuje. Denar, namenjen nakupu in vzdrževanju cctv sistemov, bi bilo morda bolj smiselno porabiti za bolje osvetljene mestne površine ali več bolje usposobljenega osebja.
Projekt se ne dotika le teme moči, nadzora in vprašanj zasebnosti, temveč je tudi raziskava povezave med ljudmi in brezosebnimi sistemi. V dobi brezžičnih telekomunikacijskih sistemov in neprestanem pretoku informacij je nadzor na daljavo postal del večine razmerij. Vsi obiskovalci so lahko potencialni opazovalci.

Monika Pocrnjić (1987) je v otroštvu in mladosti veliko časa preživela v dedkovi mizarski delavnici in v pohorski divjini. Po končani srednji šoli v Rušah se je vpisala na študij likovne pedagogike v Mariboru. Že v času študija se je začela zanimati za D.I.Y kulturo in doma izdelano elektronsko umetnost. Leta 2010 se je začela aktivno vključevati v skupnosti in kolektive, ki se ukvarjajo s predelavo stare, odpadne električne in elektronske opreme in ročno izdelavo elektronskih vezij. Med tem časom si je z občasnim sodelovanjem (Kibla, Fundacija Sonda, SGMK, RAMPA, Čipke) pridobila osnovno znanje o preprostih elektronskih instrumentih in programiranju mikrokrmilnikov. Zanima jo področje umetniške eksperimentalne elektronike in delavničarstvo. Festivali: Kiblix, Mfru, Elektron, Ars Electronica, PixelPoint, HomeMade (SGMK).