Jovan Joca Jovanović, Stanoje Čebić (RS)

KOLT 15 GAP
Kupim Otpatke Lizem Tanjire 15 Godina Aktivno Pasivno / Pobiram odpadke, ližem krožnike, 15 let, aktivno, pasivno
1971
– dokumentarni igrani film, 24 min

Režija: Jovan Joca Jovanović
Scenarij: Miodrag Milošević
Glavna vloga: Stanoje Ćebić

Dokumentarni igrani film KOLT 15 GAP (1971) – Kupim otpatke, ližem tanjire, 15 godina, aktivno, pasivno (Pobiram odpadke, ližem krožnike, 15 let, aktivno, pasivno) je bil nagrajen na festivalih v Oberhausnu, Utrechtu, Beogradu, znašel se je v Antologiji filmov festivala u Oberhausnu (izdani ob 50. obletnici festivala), ameriški zgodovinar filma Erik Barnouw pa ga je uvrstil v knjigo Documentary: A History of the Non-Fiction Film (Dokumentarec: Zgodovina ne-fikcijskega filma), Oxford University Press, 1993.

Stanoje Ćebić (1931–2011), metalostrugar iz okolice Valjeva, je svojimi aktivnostmi v 70. in 80. letih 20. stoletja inspiriral in animiral tako umetniško – filmsko in književno sceno Jugoslavije, kakor tudi tovarniške delavce v Srednji in Jugovzhodni Evropi. Da bi uresničil svoje cilje, je izbral nomadsko življenje, brez ustaljenega družbenega udobja in materialne podpore.

Z velikim uspehom avtobiografske knjige, svojevrstnega manifesta Zašto sam postao vo (Zakaj sem postal vol), 1980, in z glavno vlogo v filmu KOLT 15 GAP je uspel vzbuditi pozornost in zgraditi mit o delavcu, aktivistu in umetniku, ki je delal v več kot 150 tovarnah na području SFR Jugoslavije, Zahodne Nemčije, Švice in Belgije. Stalna potovanja in sodelovanja z ljudmi, sicer nedostopnimi za metalostrugarja iz malega mesta, so uspela napraviti marginalnega posameznika vidljivega. Vztrajnost v borbi za osebno utopijo je inspirirala veliko število različnih družbenih skupin. Umrl je – kot je živel, na klopi v parku – v Valjevu, leta 2011.

Jovan Joca Jovanovič (1940, Beograd) spada v skupino režiserjev, začetnikov t. i. "črnega vala" v jugoslovanski kinematografiji, skupaj z Aleksandrom Sašo Petrovićem, Živojinom Pavlovićem, Dušanom Makavejevim, Želimirjem Žilnikom itd. Njegov diplomski dokumentarni igrani film Izrazito ja (Posebno jaz) je pobral vse možne nagrade na Festivalu mladih avtorjev v New Yorku leta 1969, kjer so v žiriji med ostalimi bili tudi Peter Bogdanovich, Steven Spielberg, Andy Warhol, Mike Nichols, ki so bili navdušeni nad njegovim delom, ki – začuda – dokaj spominja na Taksista (Taxi Driver, 1976) Martina Scorseseja (s scenaristom Paulom Schraderjem sta Jovanovićev film videla v Ameriki).

Velja za “največkrat prepovedanega jugoslovanskega avtorja”, denimo Izrazito ja je bil v bunkerju do leta 1990, Mlad i zdrav kao ruža (Mlad in zdrav kot roža) se je po premieri, leta 1971 'izgubil' in je bil naslednjič prikazan 35 let kasneje, leta 2006.

Med pomembnejšimi Jovanovićevimi filmi so tudi Revolucija koja teče (Revolucija, ki teče, 1972), Radni ljudi umetnici (Delovni ljudje umetniki, 1975), Narkomani (1976), Čovek koji je pravio sisteme (Človek, ki je delal sisteme, 1990), Vukovar zašto (Vukovar, zakaj, 1991).